Opomba* (nisem noben psiholog, terapevt ali pa psihiater, sem samo
oseba, ki deli svojo zgodbo in upa, da se te dotakne. Morda se ne strinjaš z mano in mojim
mišljenjem- popolnoma OK. Če pa se najdeš v mojih besedah pa upam da najdeš oporo in
morda povod za razmislek.)
Ta objava je namenjena
vsem, ki se srečujete s kompulzivnim prenajedanjem, ali pa samo z negativnim
odnosom ter prekomerno potrebo po kontroli vnosa hrane.
Moja zgodba se je začela
nekako tako. Velikokrat sem prejela pohvale na račun moje postave, hkrati pa poslušala
kako drugi obsojajo tiste, ki se na vzven ne zdijo tako 'fit'. Ob koncu
gimnazije sem se znašla v zelo stresnem obdobju, ki je bilo polno sprememb s katerimi
se nisem znala soočit. Imela sem občutek kot da mi vse uhaja iz rok. S tem sem pridobila tudi nekaj nepričakovanih kg in še preden sem se zavedala sem v ogledalu videla
telo, ki se mi je je zdelo tuje. Ob pogledu nase sem večkrat občutila gnus,
sram in strah, da sem izgubila še to. Strah, da bi se še bolj zredila, z
mišljenjem- take me pa noben ne bo imel rad. In hkrati z željo, da bi imela
ubijalsko postavo, katero bi mi vsi zavidali, hotela sem biti zaželjena, hotela
sem pozornost. Da bi vsem, ki so mi večkrat dali vedt da nisem dovolj, dokazala, da sem
'boljša' od njih, da sem nekaj, kar oni nikoli ne bodo. Kot, da je vse
kar sem- moje telo.
Od tu je izvirala ta
želja po 'popolnem telesu' z instagrama. Takrat sem se 1. zares spoznala z
osamljenostjo, vse mi je postalo dolgčas, nič me ni več zanimalo. Življenje je
postalo kot ravna črta. Središče mojega dneva je bila hrana. Kaj bom jedla, koliko
in kdaj ipd. Neka namišljena pravila, ki so mi dajala občutek kontrole, moči.
Hrano sem ločevala na dobro in slabo. Kmalu tudi dobre/slabe dni. Kontrola
mi je dala neke vrste oporo, a je ta občutek trajal le kratek čas.
Prepoved ima močan vpliv.
Še preden sem se zavedala sem bila ujeta v začaranem krogu, ki nosi ime:
kompulzivno prenajedanje. Več kontrole sem hotela, hitreje sem jo izgubila.
Sram in sovraštvo sta bila moja notranja
motivatorja. In tako sem par dni jedla 'dobro', potem pa je iznenada prišla
nuja po prenajedanju. Nikakor se ji nisem mogla upreti, se ustavit. Takrat ne
ješ, ker si lačen, al pa ker bi si želel piškota. Takrat poješ karkoli, tudi če
ti ni dobro, samo da ješ. Samo da zapolniš praznino. Se prenaješ do take
mere, da je fizična bolečina tako močna, da utiša psihično… Temu je seveda
sledilo tudi pretiravanje s telovadbo, kot 'kazen' ker sem toliko pojedla.
Takrat si nisem
predstavljala, da bi bilo sploh možno kadarkoli hrano vidt samo kot hrano in
sebe spet kot Klaro, ki se veliko smeji, ki uživa v
življenju. ki rada telovadi in se zdravo prehranjuje, ker želi skrbet zase. Ki se vidi za več kot samo 'telo'. Če bi mi nekdo rekel par mesecev
nazaj, da se lahko čisto znebiš te miselnosti, mu ne bi vrjela. Ampak obljubim,
da lahko! Ne čez noč, je proces, ki traja. Danes, grem skozi življenje s čisto
drugačnim mišljenjem. Ljudi sprejmem in razumem z več sočutja in
ljubezni, saj sama zelo dobro vem kako je, če tega ni.
Če si se našel/našla v
mojih besedah, naj ti še rečem, da nisi sam/a. V prihodnjih dneh bom delila
tudi, kaj mi je pomagalo premagat ta začaran krog in kaj lahko poskusiš ti. Do
takrat pa misel za razmislek: problem ni, ko se prenaješ, problem je preostanek
tedna, ko se prestrogo omejuješ in premočno držiš 'kontrolo'.
Vaša Klara
