Nedolgo nazaj sem se tudi sama sredi noči, čisto nenadoma,
soočila z zelo čudnimi in neprijetnimi občutki. Zdelo se mi je kot, da nimam
nadzora nad svojim telesom. Radovedna kot sem, sem seveda iskala odgovor. Na
instagram story sem vas vprašala, če ima kdo od vas izkušnjo s paničnimi
napadi?
Tiste, ki so se javili sem vprašala kaj je sprožilo panični
napad, kakšni so bili občutki in kaj bi hotel vedeti preden se mu je to zgodilo
oziroma kaj bi svetoval nekomu, ki se prvič sooča s takimi občutki.
Izbrala sem par njihovih odgovorov:
-V bistvu se s tem borim dobre pol leta, sem na tabletah, ker
je bilo v nekem trenutku tako slabo, da sem jih pac zacela jemat in tega ne
obzalujem, ker so me pripravile do tega stanja, da sedaj lahko zavestno delam
za to, da bom boljse. Napad mi sprozi situacija, v kateri se pretirano custveno
odzovem in izklopim razum. Sprva so obcutki res ponazoritev pekla. Prvih
nekajkrat sem imela obcutek, da bom umrla. Ampak potem, ko napade sprejmes,
ves, da ne bos umrl. Obcutek imam, da se bom zadusila, da me nekdo davi, rada
bi kricala, pa ne morem... Umirim se z besedilom objema. Tako temu pravi moj
psihiater, ki je zame najboljsi clovek na svetu in mi dobesedno resuje zivljenje. To
pomeni, da si povem, da se imam rada, da se sprejemam, se cenim, recem si: Ina,
moja si, nikoli te ne bom pustila same, obcutek imas, da si sama, ampak imas
eno osebo, ki si ji najpomembnejsa na svetu, sebe. S tem se potolazim, ampak si
moram to zaceti prigovarjati dovolj v zgodnji fazi napada, ko se se ne razvije.
Preden sem prvic dozivela panicni napad, bi zelela vedeti, da nisem edina, ki
se mi to dogaja, da se to zgodi veliko ljudem, da nisem sama v tem. In pa to,
da ni konec mojega zivljenja s tem, da je ozdravljivo, da v bistvu pomaga na
poti k odkrivanju sebe.
Cloveku, ki se 1. srecuje s tem bi najprej povedala, da ne
bo umrl, da ni znorel in da naj diha. In potem, da naj se ne boji napadov. Ker
naslednji ne bo ne prvi ne zadnji in prej, ko jih sprejme, lazje jih bo
prenesti. Imela bi pa tudi eno tono socutja, ker je to res ena velika nocna
mora, vsaj od zacetka.
Ina, 18 let
-Obcutki so po domace povedano katastrofalni... Meni se je
zgodilo v shopping centru, normalno, sprosceno popoldne, z mami hodiva po
trgovinah na kar iz nenada zacutim mravljincenje po telesu, nezavedanje svojega
telesa (nisem cutila okoncin), obcutek nekaksne “hoje po oblakih”, nervoza,
vrtiglavica, temnenje pred ocmi, tezko dihanje, po eni strani sem se hotela
sesesti na tla po drugi bi tekla maraton, nenadzorovano ti preplavi celo telo,
kot nekaksen val. Postalo me je strah da bom umrla saj je bilo to zame prvic in
nisem vedela kaj se pravzaprav dogaja (ali me bo infarkt itd..). Napad je
trajal priblizno 5-8min vendar ga takrat se nisem znala ustaviti. Srce mi je
mocno razbijalo, spila sem skoraj 1l vode, vsedla sem se na bliznjo klopco in
cakala, cakala...potem sva odsli domov in je minilo.
Napadi so se pojavljali po stresnih situacijah, ki sem
jih takrat dozivljala. Vedno so nekako prisli “za mano”, ko sem mislila da sem
ze splavala iz tezav. Vedno so prisli nepricakovano, velikokrat ko sem bila v
druzbi, nekje na kosilu, pijaci...pogosto tudi ko sem bila sama doma...takrat
sem si napade sprozila sama kajti bilo me je noro strah, da bom napad dozivela,
ko bom sama in na taksen nacin sem si dejansko sprozila napad.
Kasneje sem sama
znala nekako napad zaustaviti in sicer tako, da sem se prepricevala, da je vse
ok, v tistem trenutku sem ali poklicala prijatejico ali pojedla cokolado
skratka, ko sem vedela, da mi napada telo sem poskusala napad z mislimi
zatreti. Ni lahko, se pa da!
Preden sem dozivela prvi napad bi hotela vedet kaksni so
“simptomi” napada in kako napad nadzorovati/ustaviti.
Ljudem ki se prvic srecujejo s taksnimi obcutki bi najbolje
svetovala s pogovorom, meni so ful pomagali sprehodi v naravi, narava ti daje
neko energijo, pozitivo in moc. Ampak najpomembnejsi je pogovor, ljudje s
panicnimi napadi so ljudje ki v prvi vrsti v sebi drzijo neke zadeve in jih ne
spustijo na plano. Te obcutke je treba dat ven, treba se je zjokat in samemu
sebi priznat..jaa, kaj potem ce sem dozivela napad, zato nisem slaba oseba itd.
Veliko je treba delati predvsem na sebi. Je pa dolgotrajen postopek.
Anja, 23 let
-Velikokrat recem, da v vrsti destih ljudi ob vprasanju kdo
trpi za panicnimi napadi in opisu njihovih zivljenj ne bi nikoli pokazala nase.
Vsaj ne preden me je to doletelo in sem ugotovila koliko ljudi se s tem spopada
in da lahko to doleti res cisto vsakega.
Pri meni je to
potekalo nekako tako, da me je zajela vrocica, kot bi mi vsa kri zletela v
glavo. V grlu sem cutila cmok, ki mi je dajal obcutek kot da ne morem dihati,
ceprav sem seveda lahko. V prsih pa ta cuden obcutek, kot da bi nekaj sedelo na
njih in te pritiskalo k tlem. Hkrati sem bila zelo omoticna in imela sem
obcutek, da bom samo omedlela. Najhujsi pa je ta obcutek, da bos kr umrl. Res.
Logika ti odpove, jaz sem bila pakrat prepricana, da me je kap.
Poleg tega sem bila velikokrat nervozna, sicer sem zelo
druzabna, takrat pa velikokrat nisem marala, da bi bilo okoli mene veliko
ljudi. Se zdaj se zgodi, da sem nervozna, na nek nacin, ko ti gredo vsi noro na
zivce, ampak groza pa te je biti sam. A zdaj vsaj vem kako se umiriti. A tega
se nisem naucila cez noc, po najhujsem obdobju v februarju sem se pobirala mesece.
Kar mi pomaga je, da sprejemam, da ni nujno, da sem vedno prva in da je OK ne biti 100% odlocena kako bo moje zivljenje zgledalo cez 10 let. Ko pa se
zgodi, da me stisne, se vedno me in verjetno se tega ne bom nikoli popolnoma
otresla, se spomnim naj diham. Slisli se tako klisejsko, ampak ko so v tistem trenutku
panike na to kar pozabis. Vdihnem, zadrzim in izdihnem. Ponavljam zmova in
znova in v mislih stejem sekunde koliko casa moram zadrzati. Povem si
"Patricija, ves kaj se dogaja, nic ni narobe, umiri se"
Nato pojem vcasih kaksen koscek cokolade, spijem kaj
sladkega, da dobim energijo. Nardim par korakov, vcasih pa mi najbolj pase, da
se kr vlezem za kaksno minutko.
Patricija, 20 let
-Panika je produkt neskončnega truda pretvarjanja, uganjaja
drugim, nadgrajevanje svoje osebnosti ter konstanten strah pred zavrnitvijo.
Ker sebe ne sprejmemo, iščemo cel lajf neko dokazilo da smo “dovolj dobri'' da smo lahko deležni ljubezni drugih.
Dokler ni “too much” in se zmatramo, prekurimo in takrat
pride do paničnega napada.
Ker nismo narejeni da, konstantno vse pre analiziramo,
ustvarimo 1001 scenarij, neskončn šum v naših mislih.
Zato, se moramo naučiti sprostiti, odpustiti ter se
prepustiti 😌 Zdi se nam, da se z vso močjo držimo na koncu klifa, ker
nočemo padsti dol, ampak šele ko se spustimo, spoznamo, da nismo padli v neskončni prepad in je to le del naše domišlije. Torej najbolje kar lahko narediš, ko doživljaš panični napad je, da se čustvom ne upiraš, ji sprejmeš, jim ne daš 'moči', ampak jih spustiš da grejo. Spustiš jih z dihanjem in pozitivnimi mislimi, v katere dejansko verjameš.
Aljaž, 24 let
-Ko sem mela prvi panicni napad sem bla stara 7 in je res
trajalo dolgo casa da smo ugotovili vzrok ker je vedno potlacen nekje globoko
in skrit in nikoli ni samo en. Ker sm bla tako mlada in dosti stvari se nisem
razumela so mi predpisal anidepresive in potem kar par let ni blo panicnih napadov.
Kasneje pa sem se odlocila da se nocem vec spopadat z njimi na
ta nacin, da sm ze dovolj stara in da zmorem to sama ne s tableti in sem
jih enostavno prenehala jemat, ceprav naj bi to storila postopoma. In ja, so se
vrnili nazaj. Vecinoma pridejo v trenutkih ko dozivim sok-ce se zgodi nekaj
nepricakovanega. In skoraj vedno v istih situacijah, npr ce imam obcutek, da bo
nekdo odsel iz mojega zivljenja ali pa da izgubljam osebo. Npr. prepir z mami
ali ce opazim da se kksna prijateljica oddaljuje od mene...
Zadnje case se s tem spopadam tako da zaprem oci in si
predstavljam morje, ker me res pomirja, to je moj safe place. Vedno mam pri
sebi papirato vrecko, recimo tisto ki jo v hoferju dobis za kruh. Ker se
raztegnejo cist mal in skrcijo ravno tako in ce dihas vanjo enostavno zadrzis
zrak v sebi nezavedno in to miri dihanje in mozgane. Definitvno pomaga met okol
sebe ljudi ki to razumejo in ljudi ki te sprasujejo o tem in so pripravljeni
pomagat. Ljudi ki te ne siljo takoj k psihologu in so pripravljeni s teboj
sedeti pol ure ali se vec v kotu dokler se ne pomiris v cisti tisini in te
drzat za roko, ceprav zamujajo na pouk.
Kar bi si jaz zelela vedet je to, da sem sama sebi dovolj da
to resim in da tudi ce se oprem na tablete nisem sibka, da je to naravna stvar
in da nisem edina. Da vcasih osebe okoli tebe lahko bolj pomagajo kot psihologi
itd. In da pridejo trenutki kjer si sam in moras imeti tok nadzora nad sabo, da
ves kaj narest. Najpomembnejse se mi pa zdi, da ko prides cez prvi panicni
napad je najtezje, ampak hkrati najlepse ker ves da ti je uspelo. Ves kaksna
oseba si in ves da ni bilo zadnjic in hkrati se zavedas, da nikoli ne bos
obcutil vecjega miru kot po tem panicnem napadu, ker bos slisal kako se to
umiri srce, kako se tvoje dihanje neha stopnjevati.
Nika, 17 let
-Panicni napadi ponavadi pridejo sami od sebe brez kaksnega
pombnega razloga. Jih pa dozivim tudi v trgovskih centrih, v avtu, na ulici oz
kadarkoli se pocutim posebaj ranljivo. Ne upam si hodt na izlete s fantom, strah me je sedet na
predavanjih, da ne omenjam izpitov. Panicni napadi se ponavadi zacnejo s povisanim srcnim utripom, postane
mi vroce, tezje diham nato se mi pa zacne vrtet. V najslebsem primeru pa se
koncajo z izgubo zavesti. Trenutno se se vedno srecujem z razlicnimi tehnikami
sproscanja od meditacije, pravilnega dihanja do stetja od 100 ali 200 navzdol(
z lihimi stevili kar je tezje) obiskala sem razne paihologe, svetovalne
delavce, trenutno pa imam namen obiskat skupino za pomoc ter psihiatra.
Vsem tistim, ki pa do dozivljajo pa bi zelela povedati da
niso edini,
Vem kako jim je in da zelo pomaga pogovor z osebami, katerim
zaupajo. Niste sami <3
Maja, 21 let
(Če kdo rabi pogovor na to temo, je Maja
pripravljena pomagat: maya.majci5@gmail.com
)
Vsi občutki, še tako grozni nam nekaj sporočajo. Ne se jim upirat in jih poslušaj. Tvoje telo VEDNO dela tebi v prit. Opozarja te, da ne more več tako. Da moraš nekaj spremeniti. Da se moraš več posvečati sebi, da je preobremenjeno. Usedi se, vzemi list papirja in zapiši katere stvari, dejavnosti in ljudje v tvojem življenju te obremenjujejo. Kar moraš spremeniti, spremeni. Bodi skrben, ljubeč in razumljiv do sebe. Ne se več dajat na 2. al pa 3. kaj šele 10. mesto. Poišči pomoč, notranja stiska ni osebni propad, ali pa da si kaj manj, da ti je spodletelo. Daleč od tega, si na poti odkrivanja samega sebe.
Če se soočate s takimi občutki, upam da se po zgornjih zgodbah počutite vsaj malo bolj razumljene.
-Vaša Klara
#inbedwithklara
 |
| Vir: https://www.pinterest.fr/pin/390616967676965178/ |
